SLOVESNA SVETA MAŠA NA 2. ADVENTNO NEDELJO - 7.12.2025
povezava: https://youtu.be/8DvfPicInlM?
V zadnjem tednu priprave na slovesnost smo se župljani dva večere zapored zbrali v veroučni učilnici in pletli vence iz zelenja. Nekateri pa so to naredili že doma. Naša cerkev je na dan slovesnosti zasijala v vsej njeni lepoti. Hvala našemu župniku g. Slavku Hrastuk, da nas je pri našem delu spodbujal in vodil skozi celotno pripravo. Slovesno sveto mašo je daroval koprski škof Peter Štumf. Prijetno druženje smo nadaljevali z družejem pred cerkvijo.
100 LET CERKVE IN 90 LET ŽUPNIJE V VRTOJBI
V petek, 21. 11. 2025, je župnija Vrtojba v sodelovanju s K. D. Tojva A. D. 1200, organizirala predavanje ob častitljivem jubileju. Letos namreč obeležujemo sto let posvetitve
cerkve Srca Jezusovega in 90 let župnije Vrtojba.
Protagonista večera sta bila msgr. Renato Podbersič in dr. Renato Podbersič, ki sta informacije
o njunem rodnem kraju in župniji slikovito podajala vsem navzočim. Spretno sta se
dopolnjevala in v predavanje vključila tudi fotografije. V uro in pol trajajočem predavanju
smo se kronološko sprehodili skozi bogato cerkveno zgodovino v Vrtojbi, ki je bila dolga
stoletja razdeljena na dve vasi z ločenima cerkvama. Zavetnika sta bila v Gornji Vrtojbi sv.
Jožef, v Dolnji Vrtojbi pa sv. Janez Krstnik. Začetke cerkvene uprave na Goriškem moramo
iskati v prafari v Solkanu, pred več kot tisoč leti. Tudi Gorica je včasih spadala pod solkansko
župnijo. V prvi polovici 15. stoletja se prvič omenja župnija Šempeter in stoletje kasneje se v
okviru velike šempetrske župnije omenjata tudi dve podružnici, Gornja in Dolnja Vrtojba. Pot
proti župnijski samostojnosti se prične leta 1722, ko je jezuit Štefan Mozetič, ki je bil kaplan
vojaške posadke na goriškem gradu, najprej ustanovil kaplanijo. Gašper Brajda, prvi
samostojni kaplan, je začel bivati v Gornji Vrtojbi šele leta 1832. Tri leta kasneje je začel
voditi samostojne matične knjige, tako krstne kot tudi mrliške. Leta 1864 sta obe Vrtojbi
postali samostojen vikariat, odvisen od župnije Šempeter. Zadnji korak je bil narejen leta
1935, ko je Vrtojba postala samostojna župnija. Pomembne zasluge za združitev lahko
nedvomno pripišemo prvemu župniku župnije Vrtojba, dr. Francu Močniku (1907-2000). S
področja matematike je doktoriral v Bologni. Po vojni je postal apostolski administrator
jugoslovanskega dela goriške nadškofije, bil kmalu grdo izgnan iz Jugoslavije, več desetletij
je poučeval na slovenskih šolah v Gorici. Velja omeniti še nekaj osebnosti, ki so sooblikovale
življenje v vasi in krajevni Cerkvi. Med njimi rojak Izidor Zavadlav (1909–1946), ki je bil
župnik na Gorenjem Polju, znan kot odločen zagovornik pravic slovenskih ljudi, zaradi česar
je bil več let v sporu s fašističnimi oblastmi. Med vojno in po njej se je zameril tako
okupatorju kot domačim prenapetežem, saj je odkrito nasprotoval komunizmu ter širil
katoliški tisk. Na dan 15. september leta 1946 so ga med vračanjem iz Marijinega Celja v
gozdu napadli in ubili neznanci; njegove nasilne smrti niso nikoli povsem razjasnili.
Za današnjo podobo cerkve je zelo zaslužen Bernardin Godnič (1914–1977), ki je vodil
obnovo, prvi v naših krajih upošteval sklepe II. vatikanskega koncila in oltar postavil med
ljudi. Za cerkvene poslikave je prosil slikarja Toneta Kralja, ki je cerkev obogatil s
pomenljivimi slikami, ki pričajo tudi o njegovi neustrašnosti upodobitve nekaterih
avtokratskih voditeljev 20. stoletja.
Velik pomen za Vrtojbo, ki je bila najbolj porušena vas na soški fronti, pa ima nedvomno tudi
Franc Švara, ki je v povojni obnovi uspel ljudi prepričati, da je za združitev in poenotenje vasi
nujno potrebna enotna cerkev. To mu je uspelo doseči kljub ostrim nasprotovanjem dveh
krčmarjev iz Gornje in Dolnje Vrtojbe, ki sta v nedeljnikih videla zaslužek. Lahko bi rekli, da
je imel preroško videnje in tako postavil sedanjo cerkev Srca Jezusovega, ki jo je 13.
decembra 1925 posvetil goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej, zvonik oglejskega tipa pa je
bil dograjen leto kasneje.
Predavanje je bilo navzočim nedvomno v razmislek o duhovni dediščini, ki nas povezuje, in v
poduk o tem, kako so naši predniki v težkih razmerah znali poslušati modre ljudi, ki so bili
pravi pastirji ljudstva.
.jpg)
.png)
PO POTEH NEKDANJIH IN SEDANJE CERKVE V VRTOJBI
V nedeljo, 11. maja 2025 , smo se v letu, ko praznujemo 100 letnico cerkve Srca Jezusovega, podali na poseben pohod, posvečen raziskovanju krajev nekdanjih in sedanje cerkve v Vrtojbi. Pod vodstvom msgr. Renata Podbersiča in dr. Renata Podbersiča smo se sprehodili skozi bogato versko zgodovino kraja ter tako obudili spomin na nekdanje cerkvene stavbe, ki so dolga stoletja zaznamovale in še zaznamujejo duhovno in kulturno življenje Vrtojbe.
Zbralo se nas je 40 udeležencev, ki smo z zanimanjem prisluhnili strokovnim razlagam o nekdanjih cerkvah, njihovi vlogi in pomenu za kraj, lokacijah, kjer naj bi cerkve stale ter njihovem izgledu.
Na pohod smo krenili od cerkve Srca Jezusovega, mimo nagrobnikov iz prve svetovne vojne za transformatorsko postajo 'pri Frnaži' in se podali na najvišjo točko vasi, na sv. Ot (126 m). Tam je vsaj že leta 1530 stala kamnita 'poljska cerkvica' sv. Ota, krita s korci, z majhnim oltarjem in lepo ikono ter z zidano zvončnico z enim zvonom nad vhodom. Posvečenje cerkvice so obhajali na ponedeljek pred binkoštnim praznikom, med letom pa je v njej maševal šempetrski kaplan še šest ali sedem maš. Cerkvica je v 18. stoletju že propadala in leta 1784 je bila zaradi jožefinskih reform porušena. Kamniti ostanki zidov so bili vidni še po drugi svetovni vojni. Danes je na vrhu postavljen spomenik padlim med goriško ofenzivo v septembru 1943. Mimogrede: Hrib se v virih vedno imenuje Sv. Ot ali Oto, nikoli 'Vidov hrib', kakor bi ga nekateri radi ideološko preimenovali.
Pot nas je nato mimo Polanca in po Čukljah vodila do mesta nekdanje cerkve sv. Jožefa v Gornji Vrtojbi na 'Placu', kjer so sedaj lipe iz leta 1949. Omenjena cerkev iz 17. stoletja je bila povečana leta 1870, posvečena pa leta 1873. Dolga je bila 17,20 m, široka 11,10 m. V njej so bile od leta 1873 orgle samouka Jakoba Spika, ki jih je pobrala prva svetovna vojna. Zvonik je bil visok 26,10 m s tremi zvonovi. Okrog cerkve je bilo pokopališče. Ker je bila nekoliko večja od cerkve sv. Janeza Krstnika v Dolnji Vrtojbi, so se za vse večje cerkvene praznike svete maše obhajale v Gornji Vrtojbi, sicer pa izmenjaje med obema Vrtojbama. Od cerkve se je ohranil temeljni kamen, sedaj podstavek oltarja v kapeli pri župnišču in del enega od cerkvenih stebrov okoli 50 cm visok.
Od cerkve sv. Jožefa smo pohodniki krenili proti vrtojbenski obvoznici, ob kateri se nahaja kapelica pri Pilju, za katero ni znan datum postavitve. Spominsko je povezana z zavezniškim bombardiranjem goriškega letališča med drugo svetovno vojno 18. marca 1944 med katerim je v več okoliških vaseh umrlo nad 150 ljudi – trije iz Vrtojbe – , ranjenih pa je bilo okrog 300. Osem preživelih furlanskih delavcev iz Vileša in okolice, ki so tedaj za nemško vojsko gradili vojaško cesto, je od leta 1946 do nekaj let nazaj prihajalo k 'Pilju' se zahvaljevat za življenje. Ob 50 letnici teh dogodkov so leta 1994 na kapelico postavili spominski zapis: V slavo Matere Božje Device, ki nas je obvarovala pred ognjem z neba. 18. marec 1994.
Na Vrtojbenskem polju kapelica ni edini pričujoč ostanek bogate vrtojbenske cerkvene zgodovine. Omeniti velja, da se ob vrtojbenski obvoznici, desno od nadvoza v Dolnji Vrtojbi (Brežina), po izročilu blizu velike murve, v goriškem urbarju iz leta 1507 omenja 'poljska cerkvica' sv. Pavla, okvirno datirana v zgodnji srednji vek. To naj bi bila najstarejša cerkvica v Vrtojbi, zraven je bilo še skeletno grobišče. Cerkvica je nad vhodom imela zvončnico z dvema zvonovoma. V njej je bil neposvečen oltar, bila je brez oltarne podobe. Iz vizitacijskega poročila
Iz leta 1593 vemo, da je za cerkev skrbel šempetrski kaplan, da so žegnanje obhajali prvo nedeljo po veliki noči, da se je tukaj maševalo na praznik v. Pavla in kakih sedemkrat v letu.
Tik ob asfaltni bazi, nedaleč od cerkvice sv. Pavla smo se ustavili tudi na mestu nekdanjega znamenja 'pri Božji Maltri'. Še po drugi svetovni vojni, do junija 1967, ko so v bližini odprli asfaltno bazo, in nekoliko pomaknili dostopno pot, je na močnem lesenem kolu stalo sveto znamenje, kapelica s križanim. Od nje je ostalo samo ledinsko ime 'pri Božji Maltri'.
Od tu smo pohodniki nadaljevali pot do nekdanje 'soseskine cerkve' sv. Janeza Krstnika v Doljni Vrtojbi, danes na ulici IX. septembra, hišna štev. 92, malo pred odcepom v Gramozno. Cerkev se omenja v goriškem urbarju leta 1507. Leta 1869 so jo povečali in 19.oktobra 1873 posvetili. Bila je dolga 15,60 m, široka 11,25 m in visoka 10,15 m. Imela je pevski kor. Zvonik je bil visok 19 m, na njem trije zvonovi . Okrog cerkve je bilo pokopališče. Med prvo svetovno vojno je bila cerkev popolnoma porušena. Leta 1957 je bila parcela prodana za gradnjo hiše. Od nekdanje cerkve se je hranil kos kapitela oltarja, del tabernaklja, štirje kamniti stebrički pri zvonovih in kropilnik za blagoslovljeno vodo.
Skupno popotovanje pohodnikov ob 100 letnici župnijske cerkve Srca Jezusovega smo po treh urah zaključili v cerkvi sami. Cerkev je bila načrtovana že leta 1866, vendar je načrt zaradi delnih interesov nekaterih vplivnih vaščanov splaval po vodi. Po prvi svetovni vojni je modri in vztrajni vrtojbenski vikar Franc Švara pri domačih občinskih možeh, nadškofiji v Gorici in deželnem svetu v Gorici dosegel, da se je opustil načrt o obnovitvi porušenih dveh cerkvah in se zgradi ena cerkev. Zgrajena je bila po načrtih arh. Radoviča sredi Vrtojbe v letih 1924-1925. Prejšnji dve vasi Gornjo in Dolnjo Vrtojbo, ki se pod imenom Tojva ali Tojfa prvič omenjata v Goriških urbarjih okrog leta 1200, je povezala v eno Vrtojbo. Ta je leta 1925 dobila enotno oštevilčenje hiš. Triladijska cerkev je dolga 32,30 m, široka 14,85 m, visoka 15 m. Zvonik, zgrajen leta 1926 je visok 51 m. Največji pečat sedanji cerkvi Srca Jezusovega je po zaslugi župnika Bernardina Godniča dal slikar Tone Kralj v letih 1954 - 1961 s svojimi slikami: Brezmadežno Srce Marijino v levi ladji 1954, Križev pot, Izgubljeni sin in Dobri pastir 1955, triptih Srce Jezusovo nad glavnim oltarjem 1956, Sveti križ v desni ladji 1957 in tri slike v krstilnici: Jezus me apostoli, sveta brata Ciril in Metod, sv. Mohor in Fortunat 1961. Kraljev je tudi oltar obrnjen k ljudstvu iz leta 1961, ob katerem je na praznik Srca Jezusovega, 25. junija 1965, ob 200 letnici praznika Srca Jezusovega potekalo prvo slovesno somaševanje na Primorskem, ki ga je vodil koprski škof dr. Janez Jenko.
Na posameznih postajah tri ure in pol trajajočega jubilejnega pohoda so se razvile prijetne razprave med voditeljema in starejšimi udeleženci, ki so ju dopolnjevali s svojimi spomini, zlasti glede nekdanjih cerkva sv. Janeza Krstnika v Dolnji Vrtojbi in sv. Jožefa v Gornji Vrtojbi.
Pohod je bil edinstvena priložnost za druženje, izmenjavo zgodb in razmislek o duhovni dediščini, ki nas povezuje. Minil je v prijetnem vzdušju. Domov smo odšli bogatejši za nova znanja in spoznanja. Z večjim spoštovanjem do bogate preteklosti našega kraja smo udeleženci ob koncu pred cerkvijo Srca Jezusovega pokramljali ob domačem pecivu in kozarčku pijače, ki ga je za to priložnost pripravila gospa Ida Mermolja.
Avtor: Matevž Podbersič